Poročila o prvem videnju

Pregled

Joseph Smith je zapisal, da sta se mu Bog Oče in Jezus Kristus prikazala v gozdu v bližini doma njegovih staršev na zahodu države New York, ko je bil star okrog štirinajst let. Zaskrbljen zaradi svojih grehov in negotov glede tega, katero duhovno pot naj ubere, je iskal vodstvo tako, da se je udeleževal srečanj, bral svete spise in molil. V odgovor je bil deležen nebeškega prikazovanja. Joseph je ob več priložnostih pripovedoval o tako imenovanem prvem videnju in ga dokumentiral. Sam oziroma določeni pisarji so zapisali štiri različna poročila o videnju.

Joseph Smith je za časa življenja objavil dve poročili o prvem videnju. Prvo, ki ga danes poznamo pod imenom Joseph Smith – Življenjska zgodba, je kot del kanona Dragocenega bisera postalo najbolj znano poročilo. Dve neobjavljeni poročili, zabeleženi v najstarejši avtobiografiji Josepha Smitha in kasnejšem dnevniku, sta utonili v pozabo, dokler ju zgodovinarji, ki so delali za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni, niso ponovno odkrili in ju v šestdesetih letih prejšnjega stoletja objavili. Od takrat so o teh dokumentih večkrat razpravljali v cerkvenih revijah, publikacijah, ki so jih natisnile cerkvene in s Cerkvijo povezane tiskarne, ter učenjaki svetih iz poslednjih dni na drugih mestih.¹ Poleg poročil iz prve roke obstaja tudi pet opisov videnja Josepha Smitha, ki so jih zapisali njegovi sodobniki.²

Različna poročila o prvem videnju pripovedujejo usklajeno zgodbo, čeprav se seveda razlikujejo v poudarkih in podrobnostih. Zgodovinarji pričakujejo, da takrat, ko posameznik več let vedno znova pripoveduje izkušnjo različnim ljudem, vsaka pripoved poudari različne vidike izkušnje in vsebuje edinstvene podrobnosti. Razlike, podobne tistim v poročilih o prvem videnju, dejansko obstajajo v več svetopisemskih poročilih o Pavlovem videnju na poti v Damask in izkušnji apostolov na gori spremenitve.³ A kljub razlikam se vsa poročila o prvem videnju v osnovi ujemajo. Nekateri so zmotno trdili, da je vsaka sprememba v pripovedovanju zgodbe dokaz izmišljotine. Prav nasprotno, bogata zgodovinska poročila nam omogočajo, da izvemo več o tem izjemnem dogodku, kot bi lahko, če bi bil slabše dokumentiran.

Poročila o prvem videnju

Vsako poročilo o prvem videnju, ki so ga zabeležili Joseph Smith in njegovi sodobniki, odraža zgodovino in ozadje, ki je vplivalo na to, kako so se dogodka spominjali, o njem govorili in ga zapisali. O teh poročilih je govora spodaj.

Poročilo iz leta 1832 Najstarejše znano poročilo o prvem videnju, edino poročilo, ki ga je lastnoročno napisal Joseph Smith, se nahaja v kratki, neobjavljeni avtobiografiji, ki jo je napisal v drugi polovici leta 1832. V poročilu je opisal svoje zavedanje o lastnih grehih in razočaranje, ker mu ni uspelo najti cerkve, ki bi ustrezala tisti, o kateri je bral v Novi zavezi, in ki bi ga vodila v odkupitev. Poudaril je odkupno daritev Jezusa Kristusa in osebno odkupitev, ki jo nudi. Zapisal je, da se mu je prikazal »Gospod« in mu odpustil grehe. Zaradi tega videnja je izkusil radost in ljubezen, čeprav, kot je zapisal, ni našel nikogar, ki bi njegovemu poročilu verjel. Preberite poročilo iz leta 1832.

Poročilo iz leta 1835 Jeseni 1835 je Joseph Smith opisal prvo videnje Robertu Matthewsu, obiskovalcu Kirtlanda v Ohiju. Povzetek, ki ga je v Josephov dnevnik zapisal njegov pisar Warren Parrish, poudarja njegov poskus odkrivanja tega, katera cerkev je prava, nasprotovanje, ki ga je občutil, ko je molil, in to, da se mu je prikazalo božansko bitje, kateremu je kmalu sledilo drugo. To poročilo tudi omenja, da so se mu v videnju prikazali angeli. Preberite poročilo iz leta 1835.

Poročilo iz leta 1838 Pripoved o prvem videnju, ki jo sveti iz poslednjih dni danes najbolj poznajo, je v poročilu z leta 1838. Poročilo, ki je bilo prvič objavljeno leta 1842 v cerkvenem časniku Times and Seasons, v Nauvooju v Illinoisu, je bilo del daljše pripovedi, ki jo je Joseph Smith narekoval v obdobjih hudega nasprotovanja. Medtem ko poročilo iz leta 1832 poudarja bolj osebno zgodbo Josepha Smitha kot mladeniča, ki si prizadeva za odpuščanje, se poročilo iz leta 1838 osredotoča na videnje kot začetek »vzpona in razvoja Cerkve«. Kakor pri poročilu iz leta 1835 je osrednje vprašanje pripovedi, katera cerkev je prava.. Preberite poročilo iz leta 1838.

Poročilo iz leta 1842 To poročilo, napisano v odgovor na prošnjo urednika časnika Chicago Democrat Johna Wentwortha glede informacij o svetih iz poslednjih dni, so leta 1842 natisnili v reviji Times and Seasons. (Splošno poznano »Wentworthovo pismo« je tudi vir za Člene vere.)⁴ Objava poročila za občinstvu, ki ni seznanjeno z mormonskimi prepričanji, je jedrnato in neposredno. Joseph Smith je tako kot pri prejšnjih poročilih pisal o zbeganosti, ki jo je izkusil, in o tem, da sta se mu v odgovor na molitev prikazali dve osebi. Naslednje leto je Joseph Smith to poročilo z manjšimi spremembami poslal k zgodovinarju po imenu Israel Daniel Rupp, ki ga je objavil kot poglavje v svoji knjigi He Pasa Ekklesia [The Whole Church]: An Original History of the Religious Denominations at Present Existing in the United States.⁵ Preberite poročilo iz leta 1842.

Poročila iz druge roke Poleg teh poročil samega Josepha Smitha so pet poročil napisali njegovi sodobniki, ki so ga slišali govoriti o videnju. Preberite ta poročila.

Utemeljitve glede poročil o prvem videnju Josepha Smitha

Raznolikost in število poročil o prvem videnju je nekatere kritike privedlo do tega, da so podvomili, ali se opisi Josepha Smitha ujemajo z dejansko izkušnjo. Zoper njegovo verodostojnost sta pogosto podana dva argumenta: prvi dvomi v njegov spomin na dogodke; drugi pa sprašuje, ali je sčasoma olepšal elemente zgodbe.

Spomin Ena utemeljitev glede poročil o prvem videnju Josepha Smitha navaja, da zgodovinski dokaz ne podpira Smithovega opisa verskega preporoda v Palmyri v New Yorku in njegovi okolici leta 1820. Nekateri zatrjujejo, da to spodkopava tako Josephovo trditev o nenavadni verski gorečnosti kot tudi samo poročilo o videnju.

Vendar pa pisna dokazila potrjujejo izjave Josepha Smitha glede preporoda. Področje, kjer je živel, je postalo znano po svoji verski gorečnosti in je bilo nedvomno eno od žarišč verskega preporoda. Zgodovinarji območje omenjajo kot »pogorišče«, saj so pridigarji v začetku 19. stoletja izčrpali deželo s svojimi shodi prebujenja in iskanjem spreobrnjencev.⁶ Junija 1818 denimo je metodistični shod potekal v Palmyri, naslednje leto pa so se metodisti ponovno zbrali v Vienni (zdaj Phelps) v New Yorku, 24 kilometrov od Smithove družinske kmetije. Dnevniki popotnega metodičnega pridigarja omenjajo veliko versko navdušenje na Josephovem geografskem področju leta 1819 in 1820. Poročajo, da je bil častiti George Lane, zanesenjaški metodistični pastor, v tem področju obe leti in je govoril o Božji metodi uvajanja reformacij.«⁷ Ta zgodovinski dokaz sovpada z Josephovim opisom. Rekel je, da se je nenavadno versko navdušenje v njegovem okrožju oziroma področju »začelo z metodisti«. Joseph je pravzaprav izjavil, da je postal »nekoliko pristranski« do metodizma.⁸

Olepševanje Druga utemeljitev, ki se pogosto pojavlja glede poročil o prvem videnju Josepha Smitha, je, da je zgodbo sčasoma olepšal. Ta utemeljitev se osredotoča na dve potankosti: število in identiteto nebeških bitij, za katera je Joseph Smith trdil, da jih je videl. Smithova poročila o prvem videnju sčasoma natančneje opišejo nebeška bitja. Poročilo iz leta 1832 pravi: »Gospod je odprl nebesa in videl sem Gospoda.« Njegovo poročilo iz leta 1838 navaja: »Zagledal sem dve bitji«, eden od njiju je predstavil drugega, rekoč, to je »moj ljubljeni Sin«. Zatorej so kritiki utemeljevali, da je Joseph Smith sprva poročal, da je videl eno bitje – »Gospoda« – na koncu pa zatrjeval, da je videl tako Očeta kot Sina.⁹

Obstaja drugačno, še doslednejše dojemanje dokazov. Najprej moramo priznati osnovno skladnost pripovedi skozi čas: tri od štirih poročil jasno navajajo, da sta se v prvem videnju Josephu Smithu prikazali dve osebi. Izstopa poročilo Josepha Smitha iz leta 1832, ki ga lahko razumemo tako, da se nanaša na eno ali dve osebi. Če ga dojemamo, kot da se nanaša na eno nebeško bitje, bi to najverjetneje bil tisti, ki mu je odpustil grehe. Glede na kasnejša poročila je prvo nebeško bitje Josephu Smithu reklo, naj »posluša« drugega, Jezusa Kristusa, ki je potem predal glavno sporočilo, ki je vključevalo sporočilo o odpuščanju.¹⁰ Poročilo Josepha Smitha iz leta 1832 se morda osredotoča na Jezusa Kristusa, tistega, ki prinaša odpuščanje.

Poročilo iz leta 1832 lahko beremo tudi tako, da se je Joseph Smith skliceval na dve bitji in oba imenoval »Gospod«. Trditev olepševanja temelji na predpostavki, da poročilo iz leta 1832 opisuje prikazovanje samo enega božanskega bitja. Toda poročilo iz leta 1832 ne pravi, da se je prikazalo samo eno bitje. Bodite pozorni na to, da sta omembi imena »Gospod« časovno ločeni: najprej »Gospod« odpre nebesa; potem Joseph Smith vidi »Gospoda«. Tako branje poročila sovpada z Josephovim poročilom iz leta 1835, v katerem se najprej pojavi eno bitje, kmalu zatem pa mu sledi še drugo. Poročilo iz leta 1832 si lahko torej razumno razlagamo tako, da pomeni, da je Joseph Smith videl bitje, ki je potem razodelo drugega, in da je oba naslovil z »Gospod«: »Gospod mi je odprl nebesa in videl sem Gospoda.«¹¹

Njegove vse bolj natančne opise je tako mogoče prepričljivo brati kot dokaz o vse večjem vpogledu, ki se na podlagi izkušenj nakopiči skozi čas. Razlike med poročilom iz leta 1832 in kasnejšimi poročili so nemara deloma povezane z razlikami med zapisanimi in izgovorjenimi besedami. S poročilom iz leta 1832 je Joseph Smith skušal prvič zapisati svojo življenjsko zgodbo. Istega leta je prijatelju napisal, da se počuti kot ujetnik »papirja, peresa in črnila ter popačenega, polomljenega, raztresenega in nepopolnega jezika«. Pisano besedo je imenoval »majhna utesnjena ječa«¹². Ko spoznamo, da so bila kasnejša poročila napisana po nareku – enostavno, prikladno sredstvo za Josepha Smitha, ki je omogočilo, da so besede zlahka stekle, lažje razumemo in celo pričakujemo njihovo izčrpnost.

Zaključek

Joseph Smith je vedno znova pričeval, da je doživel čudovito videnje Boga Očeta in njegovega Sina Jezusa Kristusa. Niti resnice o prvem videnju niti protiargumentov ne moremo dokazati zgolj z zgodovinsko raziskavo. Vemo, da mora za poznavanje resnice o pričevanju Josepha Smitha vsak iskreni iskalec resnice preučiti zapis in potem udejanjiti dovolj vere v Kristusa tako, da Boga v ponižni molitvi vpraša, ali ta zapis izpričuje resnico. Če bo iskalec vprašal z iskrenim namenom, da bo deloval v skladu z odgovorom, ki ga bo razodel Sveti Duh, se bo resnica o videnju Josepha Smitha razodela. Tako vsakdo lahko spozna, da je bil Joseph Smith iskren, ko je izjavil: »Videl sem videnje, to sem vedel in vedel sem, da Bog to ve, in tega nisem mogel zanikati.«¹³

Cerkev priznava doprinos učenjakov k zgodovinski vsebini v tem članku. Njihovo delo smo uporabili z dovoljenjem.

Prvotno objavljeno novembra 2013.