V partnerstvu z Gospodom

V prvih nekaj mesecih zakona je moja draga žena izrazila željo, da bi se učila glasbo. Da bi jo razveselil, sem se odločil, da bom pripravil veliko, srčno presenečenje za mojo ljubo. Šel sem v trgovino z glasbili in ji za darilo kupil pianino. Navdušeno sem dal potrdilo o nakupu v škatlo z lepo pentljo in ji jo dal v pričakovanju prekipevajoče hvaležnosti do njenega izjemno ljubečega in pozornega moža.

Ko je odprla škatlico in videla vsebino, me je ljubeče pogledala in rekla: »O, dragi, ti si čudovit! A naj te vprašam: Ali je to darilo ali dolg?« Potem ko sva se pogovorila o presenečenju, sva se odločila, da prekličeva nakup. Živela sva s študentskim proračunom kakor veliko mladih pravkar poročenih parov. Ta izkušnja mi je pomagala spoznati pomembnost načela celovitega partnerstva v zakonskem odnosu in kako udejanjanje slednjega moji ženi in meni lahko pomaga, da sva enega srca in enih misli.¹

Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa razglaša načelo celovitega partnerstva med žensko in moškim tako v zemeljskem življenju kot v večnostih. Čeprav imata ženska in moški vsak določene lastnosti in božansko dodeljene odgovornosti, izpolnjujeta enako pomembne in ključne vloge v Božjem načrtu sreče za Božje otroke.² To je bilo očitno od samega začetka, ko je Gospod rekel, »da ni dobro, da bi bil človek sam; zatorej mu [bo] naredil pomoč, ki mu bo primerna«.³

V Gospodovem načrtu je bila »pomoč« sopotnica, ki bo hodila z ramo ob rami z Adamom v celovitem partnerstvu.⁴ Eva je bila pravzaprav nebeški blagoslov v Adamovem življenju. S svojo božansko naravo in duhovnimi lastnostmi je navdihnila Adama, da je sodeloval v partnerstvu z njo, da bi uresničila Božji načrt sreče za vse človeštvo.⁵

Razmislimo o dveh temeljnih načelih, ki krepita partnerstvo med moškim in žensko. Prvo načelo je, da smo Bogu vsi enaki.⁶ Po evangelijskem nauku razlika med žensko in moškim ne presega večnih obljub, ki jih ima Bog za svoje sinove in hčere. V večnostih eden nima večjih možnosti za celestialno slavo kot drugi.⁷ Sam Odrešenik povabi vse nas, Božje otroke, »naj pride[mo] k njemu in bo[mo] deležni njegove dobrote; in nikomur ne odreče, ki pride k njemu«.⁸ Zatorej, v tem smislu na vse nas gleda enako.

Kadar zakonca razumeta in upoštevata to načelo, se ne postavita za predsednika oziroma podpredsednika svoje družine. V zakonskih odnosih ni večvrednosti ali manjvrednosti in nobeden ne hodi pred ali za drugim. Hodita drug ob drugem kot enakovredna, božanska Božja potomca. Postaneta eno v mislih, željah in namenu z našim nebeškim Očetom in Jezusom Kristusom⁹ in družinsko enoto skupaj vodita in usmerjata.

V enakovrednem partnerstvu »si ljubezen ne lasti, temveč vzajemno sodeluje, /…/ je del tistega soustvarjanja, ki je naš človeški poklic«.¹⁰ »S pravim sodelovanjem se mož in žena združita v sodelovalno enost večnega gospostva, da bo duhovno življenje ‘brez sredstev prisile’ pritekalo k njima in njunemu potomstvu ‘na veke vekov’.«¹¹

Drugo pomembno načelo je zlato pravilo, ki ga je učil Odrešenik v Govoru na gori: »In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim.«¹² To načelo kaže odnos vzajemnosti, obojestranskosti, enotnosti ter soodvisnosti in temelji na drugi veliki zapovedi: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.«¹³ Združuje se z drugimi krščanskimi lastnostmi, denimo potrpežljivostjo, blagostjo, krotkostjo in prijaznostjo.

Da bi bolje razumeli udejanjanje tega načela, lahko pogledamo sveto in večno vez, ki jo je vzpostavil Bog med našima prvima staršema Adamom in Evo. Postala sta eno meso¹⁴ in ustvarila razsežnost enotnosti, ki jima je omogočila, da sta hodila skupaj s spoštovanjem, hvaležnostjo in ljubeznijo, pozabila nase in si prizadevala za blaginjo drug drugega na njuni poti v večnost.

Za te iste lastnosti si prizadevamo v složnem zakonu tudi danes. S tempeljskim pečatenjem ženska in moški vstopita v sveti zakonski red v novi in večni zavezi. Po tem redu duhovništva dobita večne blagoslove in božanske moči, da vodita svoje družinske zadeve, ko živita v skladu z zavezami, ki sta jih sklenila. Od tedaj naprej nadaljujeta neodvisno in v celovitem partnerstvu z Gospodom, zlasti glede vsake od njunih božansko dodeljenih odgovornosti vzgoje in predsedovanja svoji družini.¹⁵ Vzgoja in predsedovanje sta medsebojno povezani in sovpadajoči odgovornosti, kar pomeni, da so si matere in očetje »kot enakopravni partnerji /…/ dolžni pomagati«,¹⁶ in si delijo uravnoteženo vodenje svojega doma.

»Vzgajati pomeni negovati, učiti in podpirati« družinske člane, kar delamo tako, da jim pomagamo, da »spoznajo evangelijske resnice in razvijajo vero v nebeškega Očeta in Jezusa Kristusa« v vzdušju ljubezni. Predsedovati pomeni »pomagati voditi družinske člane nazaj, da bodo bivali v Božji navzočnosti. To delamo tako, da služimo in poučujemo z blagostjo, krotkostjo in s čisto ljubeznijo.« Vključuje tudi »vodenje družinskih članov v rednih molitvah, preučevanju evangelija in drugih vidikih čaščenja. Starši delujejo enotno« in sledijo vzoru Jezusa Kristusa, »da izpolnijo ti [veliki] odgovornosti«.¹⁷

Pomembno se je držati tega, da vodenje v družini sledi patriarhalnemu vzorcu, ki se v nekaj pogledih razlikuje od duhovniškega vodstva v Cerkvi.¹⁸ Patriarhalni vzorec narekuje, da so žene in možje za izpolnitev svojih svetih odgovornosti v družini odgovorni neposredno Bogu. Zahteva celovito partnerstvo – voljno izpolnjevanje vsakega načela pravičnosti in odgovornosti – in nudi priložnosti za razvoj v vzdušju ljubezni in medsebojne pomoči.¹⁹ Te posebne odgovornosti ne nakazujejo na hierarhijo in popolnoma izključujejo vse vrste zlorabe ali neprimerno uporabo avtoritete.

Izkušnja Adama in Eve potem, ko sta zapustila Edenski vrt, lepo prikazuje pojem soodvisnosti med mamo in očetom pri vzgoji in predsedovanju družini. Kot uči Mojzesova knjiga, sta sodelovala, da sta obdelovala zemljo v potu svojega obraza, da sta poskrbela za telesno blagostanje svoje družine;²⁰ spravila otroke na svet;²¹ skupaj klicala Gospodovo ime in slišala njegov »glas iz smeri Edenskega vrta«;²² sprejela zapovedi, ki jima jih je dal Gospod, in si skupaj prizadevala, da bi jih spolnjevala.²³ In potem sta te »stvari /…/ razodela svojim sinovom in hčeram«²⁴ in »nista prenehala klicati k Bogu« skupaj glede na svoje potrebe.²⁵

Moji dragi bratje in sestre, vzgajanje in predsedovanje sta priložnosti, ne izključujoči omejitvi nalog. Eden je morda odgovoren za nekaj, a ni edini, ki to dela. Kadar ljubeča starša dobro razumeta ti glavni odgovornosti, si bosta skupaj prizadevala, da bosta zaščitila in poskrbela za telesno in čustveno blaginjo svojih otrok. Pomagata jim tudi pri soočanju z duhovnimi nevarnostmi našega časa, tako da jih hranita z dobro Gospodovo besedo, kot je bila razodeta njegovim prerokom.

Čeprav mož in žena podpirata drug drugega pri njunih božansko dodeljenih odgovornostih, bodo morda zaradi »invalidnosti, smrti ali drugih okoliščin« potrebne individualne prilagoditve.²⁶ Včasih bo eden od zakoncev imel odgovornost, da bo deloval v obeh vlogah hkrati, bodisi začasno ali stalno.

Nedavno sem spoznal sestro in brata, ki oba živita v takih okoliščinah. Kot samska starša sta se oba odločila, da bosta v svojem družinskem okolju in v partnerstvu z Gospodom svoje življenje posvetila duhovni in posvetni skrbi za svoje otroke. Navzlic temu, da sta se ločila, nista pozabila tempeljskih zavez, ki sta jih sklenila z Gospodom, in njegovih večnih obljub. Oba si prizadevata za Gospodovo pomoč v vsem, ko si še naprej prizadevata vztrajati v izzivih in hoditi po poti zavez. Zaupata, da bo Gospod poskrbel za njune potrebe ne samo v tem življenju, temveč v vsej večnosti. Oba vzgajata svoje otroke, tako da jih učita z blagostjo, krotkostjo in čisto ljubeznijo tudi tedaj, ko preživljata težke okoliščine. Kolikor vem, ta dva samska starša ne krivita Boga za svojo nesrečo. Raje se veselita s popolnoma svetlim upanjem in zaupanjem v blagoslove, ki jih Gospod hrani zanju.²⁷

Bratje in sestre, Odrešenik je postavil popoln zgled enotnosti in složnosti v namenu in nauku z Očetom v nebesih. Molil je za svoje učence, rekoč: »[D]a bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, /…/ da bi bili eno, kakor sva midva eno.«²⁸

Pričujem vam, da ko – ženske in moški – sodelujemo v pravem in enakopravnem partnerstvu, bomo uživali v enotnosti, o kateri je učil Odrešenik, ko izpolnimo božanske odgovornosti v svojih zakonskih odnosih. V Kristusovem imenu vam obljubljam, da se bodo »srca prepletla v eno in v medsebojno ljubezen«,²⁹ našli bomo več radosti na poti v večno življenje in naša sposobnost za služenje drug drugemu in z drugimi se bo občutno povečala.³⁰ O teh resnicah pričujem v svetem imenu Odrešenika Jezusa Kristusa, amen.