Popolnoma svetlo upanje

Predsednik Russell M. Nelson nas je oktobra lani prosil, naj pogledamo naprej na to letošnjo aprilsko konferenco tako, da se vsak od nas na svoj način oziramo nazaj, da bomo videli veličino Božje roke pri obnovi evangelija Jezusa Kristusa. S sestro Holland sva to preroško povabilo vzela resno. Predstavljala sva si, da živiva v zgodnjih letih devetnajstega stoletja in preučujeva verska prepričanja tistega časa. V tem namišljenem prizoru sva se vprašala: »Kaj tu manjka? Kaj si želiva, da bi imela? Kaj upava, da bo Bog priskrbel v odgovor na najino duhovno hrepenenje?«

No, predvsem sva spoznala, da bi pred dvema stoletjema močno upala, da se bo ponovno uveljavil točnejši pojem Boga, kot ga je v tistem času imela večina. Pogosto se je zdelo, da Boga skrivajo stoletja zmot in nerazumevanja. Če se izrazim z besedami Williama Elleryja Channinga, ugledne verske osebnosti tistega časa, bi pričakovali »starševski značaj Boga«, ki ga je Channing imel za »prvi veliki nauk krščanstva«¹. Takšen nauk bi Boga priznal za skrbnega Očeta v nebesih in ne za strogega sodnika, ki ostro deli pravico, ali za odsotnega najemodajalca, ki se je nekdaj ukvarjal s posvetnimi zadevami, zdaj pa je prezaposlen nekje drugje v vesolju.

Da, leta 1820 bi upala, da bova našla Boga, ki bi nama odkrito govoril in naju vodil, kot je to počel v preteklosti, pravega Očeta v najbolj ljubečem pomenu te besede. Zagotovo ne bi bil hladen, samovoljen samodržec, ki bi za odrešitev vnaprej določil nekaj izbrancev in potem preostanek človeške družine zapisal prekletstvu. Ne, vsako njegovo dejanje bi bilo, po Božji izjavi, »v korist sveta; kajti svet ljubi«² in vsakega prebivalca le-tega. Ta ljubezen bi bila največji razlog, da Bog na zemljo pošlje Jezusa Kristusa, svojega edinorojenega Sina.³

Govoreč o Jezusu, če bi živela v prvih letih devetnajstega stoletja, bi z veliko zaskrbljenostjo ugotovila, da so se v krščanskem svetu začeli močno razraščati dvomi o resničnosti Odrešenikovega življenja in vstajenja. Zatorej bi upala, da bo ves svet prejel dokaz, ki bi potrdil svetopisemsko pričevanje, da Jezus je Kristus, dobesedni Božji Sin, Alfa in Omega in edini Odrešenik, ki ga bo svet kdaj poznal. Najbolj bi si želela, da bi prišli na dan še drugi dokazi iz svetih spisov, nekaj kar bi predstavljalo še eno zavezo Jezusa Kristusa in bi poglobilo ter okrepilo najino razumevanje njegovega čudežnega rojstva, čudovitega delovanja, odkupnega žrtvovanja in veličastnega vstajenja. Takšen dokument bi bil dejansko pravičnost, poslana z nebes; in resnica, poslana iz zemlje⁴.

Če bi opazovala krščanski svet tistega časa, bi upala, da bova našla nekoga, ki ga je Bog pooblastil s pravim duhovniškim polnomočjem, ki bi naju lahko krstil, nama podelil dar Svetega Duha in izvajal vse evangelijske uredbe, nujne za povzdignjenje. Leta 1820 bi upala, da bova doživela izpolnitev zgovornih obljub Izaije, Miheja in drugih starodavnih prerokov glede vrnitve veličastne Gospodove hiše.⁵ Navdušena bi bila, če bi videla, da se je vrnila slava svetih templjev, z Duhom, uredbami, močjo in polnomočjem za poučevanje večnih resnic, celjenje osebnih ran in za večno povezovanje družin. Vsepovsod bi iskal, da bi našel nekoga, ki bi imel polnomočje, da bi meni in moji ljubi Patricii rekel, da je najina zakonska zveza v tem smislu pečatena za čas in vso večnost, da nikoli ne bi slišala oziroma da nama ne bi bilo vsiljeno strašno prekletstvo besed »dokler vaju smrt ne loči«. Vem, da je »v hiši [našega] Očeta veliko bivališč«⁶, toda, govorim v svojem imenu, če bi imel to srečo, da bi podedoval enega od njih, to zame ne bi bilo nič več kot razpadajoča koliba, če z mano ne bi bili Pat in najini otroci, s katerimi bi si delili to dediščino. Kar zadeva najine prednike, od katerih so nekateri živeli in umrli v starodavnih časih, ne da bi sploh slišali za ime Jezusa Kristusa, bi upala, da bi se obnovil najpravičnejši in nadvse milostni svetopisemski koncept – običaj, da živi ponudijo odrešilne uredbe v korist svojih umrlih sorodnikov.⁷ Ne morem si predstavljati nobenega običaja, ki bi lepše prikazoval, kako Bog ljubeče skrbi za vse svoje zemeljske otroke ne glede na to, kdaj oziroma kje so živeli.

No, najin seznam upanj za leto 1820 bi se lahko nadaljeval, vendar je najpomembnejše sporočilo o obnovi nemara to, da takšna upanja ne bi bila zaman. Te želje so se začele uresničevati v svetem gaju in se nadaljujejo danes. Kakor so učili apostol Pavel in drugi, so postale pravo sidro za duše, ki je zanesljivo in stanovitno.⁸ To, na kar so nekoč zgolj upali, je zdaj postala zgodovina.

Zato lahko gledamo nazaj na dvesto let Božje dobrote svetu. Kaj pa naš pogled naprej? Še vedno upamo na to, kar se še ni izpolnilo. Celo v tem trenutku se s skupnimi močmi spopadamo s covidom-19, kar nas resno opominja, da virus,⁹ ki je včasih tisočkrat manjši od zrna peska,¹⁰ lahko na kolena spravi celotno populacijo in svetovno gospodarstvo. Molimo za tiste, ki so v tej sodobni nadlogi izgubili svoje ljubljene, pa tudi za tiste, ki so zdaj okuženi ali ogroženi. Vsekakor molimo za tiste, ki nudijo tako odlično zdravstveno oskrbo. Ko bomo to premagali – in bomo – se enako zavzemimo, da bomo svet osvobodili virusa lakote, soseske in narode pa virusa revščine. Upajmo na šole, kjer učenci nabirajo znanje – brez strahu, da bodo ustreljeni – in upamo, da bo vsak Božji otrok deležen daru osebnega dostojanstva, ki ga ne bodo kazili nobeni rasni, etnični ali verski predsodki. Podpiramo vse to in obenem upamo, da bomo bolj predani dvema največjima zapovedma, zapovedi, da ljubimo Boga, tako da spolnjujemo njegove nasvete in da ljubimo svoje bližnje tako, da smo do njih prijazni, sočutni, potrpežljivi in jim odpuščamo.¹¹ Ti Božji smernici sta še vedno – in vselej bosta – naše edino pravo upanje, da svojim otrokom nudimo boljši svet od tistega, ki ga poznajo zdaj.¹²

Poleg teh globalnih želja se številni danes tu prisotni nadejate nečesa večjega: upate, da se bo vaša zakonska zveza izboljšala, ali pa včasih upate zgolj na poroko, upate, da boste premagali odvisnost, upate, da se bo svojeglavi otrok vrnil, upate, da bo na stotine različnih oblik telesne in čustvene bolečina ponehalo. Ker je obnova ponovno potrdila temeljno resnico, da Bog na tem svetu zares deluje, lahko upamo in bi morali upati celo tedaj, ko se soočamo z najbolj nepremostljivimi ovirami. Prav to pomeni odlomek iz svetih spisov, da je Abraham lahko veroval proti upanju¹³ – to je, da je navkljub vsem razlogom, naj ne verjame – verjel, da bosta s Saro lahko spočela otroka, ko se je to zdelo popolnoma nemogoče. Zato sprašujem: »Če bi se najina tako številna upanja za leto 1820 lahko začela uresničevati z odsevom božanske svetlobe, ki se je spustila na preprostega fanta, ko je klečal v gozdu v New Yorku, zakaj ne bi upali, da Bog vsega upanja na pravične želje in krščanska hrepenenja še vedno odgovarja na čudovit, čudežen način. Vsi moramo verjeti, da nam bodo pravične želje nekoč, nekje, nekako uslišane.

Bratje in sestre, vemo, česa je na začetku 19. stoletja primanjkovalo v verskem smislu. Še več, vemo za nekaj, kar v verskem smislu manjka dandanes in še vedno pušča nekatere lačne in brez upanja. Vemo, da različna nezadovoljstva vodijo nekatere proč od tradicionalnih verskih ustanov. Vemo tudi, kot je zapisal neki razočarani pisec, da se zdi, da »veliko verskih voditeljev [danes] ne ve«, kako bi se lotili takšnega upada in v odgovor ponujajo »redko kašo terapevtskega deizma, cenenega simboličnega aktivizma, skrbno prikrito krivoverstvo [ali včasih zgolj] neumnost brez navdiha«¹⁴ – in vse to v času, ko svet potrebuje veliko več, ko si odraščajoči rod zasluži veliko več in ko je Jezus v svojem času ponudil veliko več. V današnjih dne se kot Kristusovi učenci lahko dvignemo nad Izraelce, ki so tarnali: »Naše kosti so usahnile, naše upanje je splahnelo.«¹⁵ Če bo nazadnje naše upanje splahnelo, bo pravzaprav splahnelo to, kar nas drži pokonci. Dante je nad samimi vrati pekla vsem, ki potujejo skozi njegovo Božansko komedijo, napisal svarilo. Rekel je: »Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate sem.«¹⁶ Ko upanja ni več, nam dejansko preostane le plamen pekla, ki besni na vseh straneh.

Ko smo torej pritisnjeni ob zid in po besedah hvalnice »drugim pomočnikom spodleti in tolažb več ni«¹⁷, bodo med našimi najbolj pogrešljivimi vrlinami ta dragoceni dar upanja, ki bo neločljivo povezan z našo vero v Boga in dobrotljivostjo do drugih.

Ko se ob dvestoletnici oziramo nazaj, da bi videli vse, kar nam je bilo dano, in se radostimo, ker se je uresničilo toliko želja, se pridružujem besedam lepe mlade bivše misijonarke, ki nama je v Johannesburgu pred nekaj meseci rekla: »Nismo tako daleč prišli zgolj zato, da bi prišli tako daleč.«¹⁸

Če povzamem enega najbolj navdihujočih poslovilnih govorov, ki so bili kdaj zapisani v svetih spisih, vam skupaj z Nefijem in to mlado sestro pravim:

»Moji ljubljeni bratje [in sestre], potem ko ste [prejeli te prve sadove obnove], bi vprašal, če je vse storjeno? Glejte, povem vam, ne. /…/

Še naprej [si morate] prizadevati s stanovitnostjo v Kristusu, s popolnoma svetlim upanjem in z ljubeznijo do Boga in do vseh ljudi. /…/ Če si boste, /…/ govori Oče: Imeli boste večno življenje.«¹⁹

Moji bratje in sestre, zahvaljujem se za vse, kar nam je bilo dano v tem poslednjem in največjem od vseh razdobij, razdobju obnovljenega evangelija Jezusa Kristusa. Darovi in blagoslovi, ki izhajajo iz evangelija, mi pomenijo vse – vse – zatorej me, ko se zanje skušam zahvaliti Očetu v nebesih, čakajo »obljube, ki jih moram izpolniti, in poti, ki jih pred spanjem moram prehoditi, in poti, ki jih pred spanjem moram prehoditi«²⁰. Vztrajajmo z ljubeznijo v srcu in hodimo s »popolnoma svetlim upanjem«²¹, ki osvetljuje pot svetega pričakovanja, na kateri se zdaj nahajamo že dvesto let. Pričujem, da bo prihodnost prav tako polna čudežev in obilno blagoslovljena, kakor je bila preteklost. Upravičeno lahko upamo na blagoslove, celo večje kot tiste, ki smo jih že prejeli, ker je to delo vsemogočnega Boga, to je Cerkev nenehnih razodetij, to je evangelij Kristusove neomejene milosti in dobrohotnosti. O vseh teh resnicah in še veliko več pričujem v imenu Jezusa Kristusa, amen.