Generalna konferenca
Najlepši domovi
aprilska generalna konferenca 2020


Najlepši domovi

Odrešenik je popolni načrtovalec, gradbenik in notranji oblikovalec. Njegov projekt je izpopolnitev in večna radost naših duš.

Nedavno je mojo pozornost v Salt Lake Cityju pritegnil neki oglasni pano. Oglaševal je pohištvo in podjetje za notranjo opremo. Na njem je preprosto pisalo: »Ponujamo najlepše domove v Salt Lake Cityju.«

Sporočilo je zbudilo pozornost – kakšen je »najlepši dom«? O tem vprašanju sem začel premišljevati, zlasti v zvezi z otroki, ki sva jih vzgojila z ženo Kathy, in otroki, ki jih danes vzgajajo oni. Kot vse druge starše naju je za družino skrbelo in sva zanjo molila. In še vedno. Za svoje otroke resnično želiva le najboljše. Kako naj oni in njihovi otroci živijo v najlepših domovih? Premišljeval sem o domovih članov Cerkve, ki sva jih imela s Kathy privilegij obiskati. Povabljena sva bila v domove v Koreji in Keniji, na Filipinih in v Peruju, na Laosu in v Latviji. Naj vam povem štiri opažanja glede lepih domov.

Prvič, z Gospodovega vidika je ustvarjanje najlepših domov v vsem povezano z osebnimi lastnostmi ljudi, ki v njih živijo. Ti domovi nikakor niso pomembno ali trajno lepi zaradi pohištva ali neto vrednosti ali družbenega položaja ljudi, ki jih posedujejo. Najlepša značilnost vsakega doma je Kristusova podoba, ki se odraža v prebivalcih doma. Pomemben je notranji design duš prebivalcev, ne sama zgradba.

Te Kristusove lastnosti pridobimo »sčasoma«,1 ko namerno napredujemo po poti zavez. Kristusove lastnosti krasijo življenja tistih, ki si prizadevajo, da bi živeli v dobroti. Skrbijo, da je v domu evangelijska luč, najsi so tla iz zemlje ali marmorja. Četudi ste doma edini, ki sledi navodilom, da »iščite te stvari«,2 lahko doprinesete k duhovnemu opremljanju družinskega doma.

Upoštevamo Gospodov nasvet, naj se »organizira[mo]; pripravi[mo] vse potrebno in ustanovi[mo] hišo«, tako da organiziramo, pripravimo in utrdimo duhovno življenje, ne svoje posesti. Ko potrpežljivo hodimo po Odrešenikovi poti zavez, naš dom postane »hiš[a] slave, hiš[a] reda [in] hiš[a] Boga«.3

Drugič, stanovalci v najlepših domovih si vsak dan vzamejo čas za preučevanje svetih spisov in besed živih prerokov. Predsednik Russell M. Nelson nas je prosil, naj svoje domove »spremenimo« in »preoblikujemo«4 z evangelijskim preučevanjem. V svoji prošnji se zaveda, da lepi domovi nastanjajo blágo, bistveno delo na osebni rasti in preoblikovanju osebnih šibkosti. Vsakdanje kesanje je orodje preobrazbe, ki nam omogoča, da postanemo nekoliko bolj prijazni, bolj ljubeči in bolj razumevajoči. Preučevanje svetih spisov nas zbliža z Odrešenikom, čigar radodarna ljubezen in milost nam pomagata rasti.

Sveto pismo, Mormonova knjiga in Dragoceni biser nam pripovedujejo zgodbe o družinah, zato ni presenetljivo, da so te božanske knjige neprimerljivi priročniki za ustvarjanje najlepših domov. Poročajo o skrbeh staršev, nevarnosti skušnjav, zmagoslavju pravičnosti, preizkušnjah lakote in obilja ter vojnih grozotah in nagradah miru. Sveti spisi nam vedno znova pokažejo, kako družine uspejo, če živijo pravično, in kako so neuspešne, če hodijo po drugih poteh.

Tretjič, lepi domovi upoštevajo vzorec, ki ga je Gospod ustvaril za svoj najlepši dom, tempelj. Gradnja templja se začne z osnovnimi koraki – z odstranjevanjem grmičevja in izravnavanjem zemljišča. Ta prva prizadevanja za pripravo tal morda lahko primerjamo s spolnjevanjem osnovnih zapovedi. Zapovedi so temelj, na katerem se gradi pot učenca. Stanovitna hoja po poti učenca nas vodi, da postanemo trdni, stanovitni in neomajni5 kot jeklena konstrukcija templja. Slednja Gospodu omogoča, da pošlje Svetega Duha, da nas v srcih spremeni.6 Če v srcu doživimo močno spremembo, je, kakor če bi v notranjost templja dodali lepo pohištvo.

Ko nadaljujemo v veri, nas Gospod postopoma spreminja. Naše obličje prejme njegovo podobo in začnemo odražati ljubezen in lepoto njegovega značaja.7 Ko mu bomo postajali vse bolj podobni, se bomo v njegovem domu počutili doma, on pa v naših.

Svoj dom lahko ohranjamo tesno povezan z njegovim, če izpolnjujemo pogoje za tempeljsko dovolilnico in če jo uporabljamo tako pogosto, kakor nam dopuščajo okoliščine. Pri tem svetost Gospodove hiše počiva tudi nad našo hišo.

V bližini stoji veličastni tempelj v Salt Laku. Tempelj so pionirji gradili od leta 1853 do 1893 z osnovnimi gradbenimi orodji, lokalnimi materiali in z neskončnim trdim delom. Z najboljšim, kar so člani Cerkve imeli ponuditi v gradbeništvu, arhitekturi in notranji opremi, je nastala mojstrovina, ki jo cenijo milijoni.

Od posvetitve templja je preteklo skoraj 130 let. Kot je včeraj omenil starešina Gary E. Stevenson, so gradbena načela, ki so jih upoštevali pri načrtovanju templja, nadomestili novi, varnejši standardi. Če ne bi izboljšali tempeljske gradnje in odpravili konstrukcijskih šibkosti, bi izkazali nezaupanje pionirjem, ki so naredili vse, kar so lahko, nato pa tempelj prepustil v skrb naslednjim rodovom.

Cerkev je začela štiriletni projekt obnove, da bi izboljšala gradbeno in protipotresno moč templja.8 Temelji, tla in stene bodo utrjeni. Z najboljšim gradbenim znanjem, ki je na voljo danes, bo tempelj izpolnjeval sodobne standarde. Strukturnih sprememb ne bo moč videti, njihovi učinki pa bodo resnični in pomembni. Pri vsem tem delu bodo ohranjene podrobnosti lepe tempeljske notranje opreme.

Posnemati bi morali vzor, ki nam ga je dalo obnavljanje templja v Salt Laku, in si vzeti čas, da bi ocenili lastno duhovno gradnjo, da bi se prepričali, da je posodobljena. Občasna samoocena, ki jo spremlja vprašanje »Kaj mi še manjka?«,9 lahko pripomore, da vsak od nas prispeva h gradnji najlepšega doma.

Četrtič, najlepši domovi so zatočišča pred življenjskimi viharji. Gospod je obljubil, da bodo tisti, ki spolnjujejo Božje zapovedi, »uspevali v deželi«.10 Božja blaginja je moč, da vztrajamo kljub težavam v življenju.

Leta 2002 sem se naučil pomembno lekcijo o težavah. Ko sem bil v Asunciónu v Paragvaju, sem se sestal s kolskimi predsedniki mesta. Paragvaj je tisti čas doživljal hudo finančno krizo in veliko članov Cerkve je bilo v pomanjkanju in niso imeli za preživetje. V Južni Ameriki nisem bil že od svojega misijona, v Paragvaju pa nisem bil še nikoli. V področnem predsedstvu sem služil šele nekaj tednov. Ker me je skrbelo, da tistim kolskim predsednikom ne bom zmožen dati napotkov, sem jih prosil, naj mi povedo, kaj gre v njihovih kolih dobro. Prvi kolski predsednik mi je govoril o stvareh, ki so šle dobro. Drugi je navedel, kar je šlo dobro in nekaj težav. Ko smo prišli do zadnjega kolskega predsednika, je navedel le vrsto hudih izzivov. Ko so kolski predsedniki pojasnjevali razsežnost razmer, me je vse bolj skrbelo in bil sem skoraj obupan glede tega, kaj naj rečem.

Ko je zadnji kolski predsednik ravno zaključeval s komentarji, me je prešinilo: »Starešina Clayton, vprašaj jih naslednje: ‘Predsedniki, koliko članov v vašem kolu, ki plačujejo celo desetino, radodarna postna darovanja, ki zvesto opravljajo svoje poklice v Cerkvi, ki svoje družine vsak mesec dejansko obiščejo kot hišni učitelji oziroma obiskujoče učiteljice 11, ki imajo družinske večere, preučujejo svete spise in imajo vsak dan družinske molitve, koliko jih ima težave, ki jih sami ne morejo rešiti, ne da bi jim na pomoč priskočila Cerkev, da bi njihove težave rešila namesto njih?’«

To vprašanje sem kolske predsednike vprašal, ker sem se odzval na navdih.

Tiho so me presenečeno pogledali in nato rekli: »Pues, ninguno,« kar pomeni: »No, nihče.« Nato so mi povedali, da noben član, ki vse to dela, nima težav, ki jih ne bi mogel rešiti sam. Zakaj? Ker so živeli v najlepših domovih. Zvesto življenje jim je dajalo moč, vizijo in nebeško pomoč, ki so jo potrebovali, da so vztrajali in preživeli gospodarsko krizo, v kateri so se znašli.

To ne pomeni, da pravični ne bodo zboleli, imeli nesreč, bili priča poslovnim preobratom ali se soočali s številnimi drugimi težavami v življenju. Življenje vselej prinaša izzive, a vedno znova sem videl, da so tisti, ki si prizadevajo spolnjevati zapovedi, blagoslovljeni, da si z mirom in upanjem utrejo pot. Ti blagoslovi so na voljo vsakomur.12

David je izjavil: »Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji.«13 Kjer koli živite, kakor koli je videti vaš dom in kogar koli vključuje vaša družina, lahko pripomorete pri tem, da boste za svojo družino napravili najlepši dom. Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa nudi načrte za ta dom. Odrešenik je popolni načrtovalec, gradbenik in notranji oblikovalec. Njegov projekt je popolnost in večna radost naših duš. Z njegovo ljubečo pomočjo je vaša duša lahko vse, kar on želi, da postane, vi pa ste lahko najboljša inačica sebe, pripravljeni, da boste napravili najlepši dom in v njem živeli.

Hvaležno pričujem, da Bog in Oče vseh nas živi. Njegov Sin, Gospod Jezus Kristus, je Odrešenik in Odkupitelj vsega človeštva. Ljubita nas popolno. Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni je Božje kraljestvo na zemlji. Danes jo vodijo živi preroki in apostoli. Mormonova knjiga izpričuje resnico. Obnovljeni evangelij Jezusa Kristusa nudi popolne načrte za to, da ustvarimo najlepše domove. V imenu Jezusa Kristusa, amen.