Zatočišče pred življenjskimi nevihtami

V letih na kolidžu sredi devetdesetih sem bil v četrti skupini gasilskega oddelka v Santiagu v Čilu. Ko sem služil tam, sem kot pripadnik nočne straže živel v gasilskem domu. Proti koncu leta so mi povedali, da bom moral biti na silvestrovo dežuren na gasilski postaji, ker je na ta dan skoraj vedno kaj nujnega. Presenečen sem vprašal: »Zares?«

No, spomnim se, da smo s sodelavci čakali, ko se je ob polnoči začel ognjemet v središču Santiaga. Začeli smo se objemati in drug drugemu smo zaželeli vse dobro za novo leto. Nenadoma se je sprožila sirena na gasilski postaji in opozorila na nujen primer. Vzeli smo opremo in skočili v gasilski avto. Ko smo na poti do kraja nesreče peljali mimo množic ljudi, ki so praznovali novo leto, sem opazil, da so bili večinoma ravnodušni in brezskrbni. Bili so sproščeni in uživali so v topli poletni noči, nekje v bližini pa so bili ljudje, ki smo jim hiteli na pomoč, v resnih težavah.

Ta izkušnja mi je pomagala spoznati, da čeprav naše življenje občasno poteka razmeroma mirno, bo za vsakogar od nas napočil čas, ko se bomo soočili z nepričakovanimi izzivi in nevihtami, ki bodo preizkušale meje naše vzdržljivosti. Telesni, duševni, družinski in službeni izzivi, naravne nesreče ter druge življenjske težave ali smrt so samo nekateri od primerov neviht, s katerimi se bomo soočili v tem življenju.

Ko se s temi nevihtami soočimo, pogosto občutimo obup oziroma strah. Predsednik Russell M. Nelson je rekel: »Vera je protistrup za strah« – vera v našega Gospoda Jezusa Kristusa (»Pokažite svojo vero«, generalna konferenca, apr. 2014, 35). Ko sem videl nevihte, ki vplivajo na človeška življenja, sem spoznal, da ni pomembno, kakšne vrste nevihta tolče po nas – ne glede na to, ali obstaja rešitev zanjo oziroma ali je konec na vidiku – obstaja samo eno zatočišče, isto za vse vrste neviht. To edino zatočišče, ki ga je priskrbel naš nebeški Oče, je naš Gospod Jezus Kristus in njegova odkupna daritev.

Nihče se ne izogne soočanju s temi nevihtami. Helaman, prerok iz Mormonove knjige, nas je učil naslednje: »Pomnita, da morata temelje sezidati na skali našega Odkupitelja, ki je Kristus, Božji Sin; da to, ko bo hudič poslal svoje mogočne vetrove, da, svoje strelice v viharju, da, ko vaju bosta udarjali vsa njegova toča in njegova močna nevihta, ne bo imelo moči nad vama, da bi vaju povleklo v prepad bede in neskončnega gorja zaradi skale, na kateri sta sezidana, ki je zanesljiv temelj, temelj, na katerem ljudje ne morejo pasti, če zidajo na njem.« (Helaman 5:12)

Starešina Robert D. Hales, ki je imel lastne izkušnje z vztrajanjem v nevihtah, je rekel: »Trpljenje je univerzalno, kako se odzovemo na trpljenje, pa je odvisno od posameznika. Trpljenje nas lahko vodi na eno od dveh poti. Če izkušnjo prepletemo z vero, nas okrepi in očisti, oziroma če nimamo vere v Gospodovo odkupno žrtvovanje, je v našem življenju to uničujoča sila.« (»Your Sorrow Shall Be Turned to Joy«, Ensign, nov. 1983, 66)

Da bi uživali v zatočišču, ki ga nudi Jezus Kristus s svojo odkupno daritvijo, moramo imeti vero vanj – vero, ki nam bo omogočila, da se bomo dvignili nad vse bolečine omejenega, zemeljskega zornega kota. Obljubil je, da nam bo olajšal bremena pri vsem, kar delamo, če le pridemo k njemu.

»Pridite k meni,« je rekel, »vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.

Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam;

kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Matej 11:28–30; gl. tudi Mozija 24:14–15)

Rečeno je, da »tistemu, ki ima vero, ni potrebna nobena razlaga. Za nekoga brez vere nobena razlaga ni mogoča.« (To izjavo pripisujejo Tomažu Akvinskemu, vendar je najverjetneje prosta razlaga tega, kar je učil.) Kakorkoli že, imamo omejeno razumevanje tega, kar se dogaja tukaj na Zemlji, in pogosto nimamo odgovorov na vprašanje zakaj. Zakaj se to dogaja? Zakaj se to dogaja meni? Kaj naj bi se naučil? Takrat ko se nam odgovori izmikajo, so popolnoma primerne besede, ki jih je Odrešenik izrekel preroku Josephu Smithu v ječi Liberty:

»Sin moj, mir bodi tvoji duši; tvoja nadloga in tvoje stiske bodo le kratek trenutek;

in potem, če boš to dobro prenesel, te bo Bog povzdignil na višavo.« (Nauk in zaveze 121:7–8)

Čeprav veliko ljudi zares verjame v Jezusa Kristusa, je ključno vprašanje, ali verjamemo njemu in ali verjamemo temu, kar nas uči in prosi, naj delamo. Nekdo morda razmišlja: »Kaj Jezus Kristus ve o tem, kar se mi dogaja? Kako ve, kaj potrebujem, da sem srečen?« Izaija je mislil prav na našega Odkupitelja in Posrednika, ko je rekel:

»Bil je zaničevan in zapuščen od ljudi, mož bolečin in znanec bolezni. /…/

V resnici je nosil naše bolezni, naložil si je naše bolečine. /…/

On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni.« (Izaija 53:3–5)

Tudi apostol Peter nas je učil o Odrešeniku, rekoč: »Sam je na svojem telesu ponesel naše grehe na les, da bi mi grehom odmrli in živeli za pravičnost. Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni.« (1 Peter 2:24)

Čeprav se je čas Petrovega lastnega mučeništva bližal, njegove besede niso prežete s strahom ali pesimizmom, ravno nasprotno, svete je učil, naj bodo »veseli«, čeprav so morali »trpeti v raznih preizkušnjah«. Peter nam svetuje, naj se spomnimo, da bo »preizkušenost [naše] vere, /…/ [čeprav] se v ognju preizkuša«, vodila »v hvalo, slavo in čast, ko se bo razodel Jezus Kristus« in do »[odrešitve naših] duš« (1 Peter 1:6–7, 9).

Peter je nadaljeval:

»Ljubi, ne čudite se požaru, ki prihaja nad vas, da vas preizkusi, kakor da bi se vam dogajalo kaj nenavadnega.

Nasprotno, kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.« (1 Peter 4:12–13)

Predsednik Russell M. Nelson je učil: »Sveti so lahko srečni v vsakršnih okoliščinah. /…/ Ko se v življenju osredotočamo na Božji načrt odrešitve /…/ in na Jezusa Kristusa in njegov evangelij, lahko občutimo radost ne glede na to, kaj se nam v življenju dogaja – oziroma ne dogaja. Radost pride od Gospoda in zaradi njega. On je vir vse radosti.« (»Radost in duhovno preživetje«, generalna konferenca, okt. 2016)

Seveda je to lažje reči, kadar nismo sredi nevihte, kot po tem živeti in to udejanjati med nevihto. Vendar kot vaš brat upam, da lahko čutite, da vam želim iskreno povedati, kako dragoceno je vedeti, da sta Jezus Kristus in njegova odkupna daritev zatočišče, ki ga vsi potrebujemo, ne glede na nevihte, ki tolčejo po nas.

Vem, da smo vsi Božji otroci, da nas ima rad in da nismo sami. Vabim vas, da pridete in vidite, da vam lahko olajša bremena in je lahko zatočišče, ki ga iščete. Pridite in pomagajte drugim najti zatočišče, po katerem tako hrepenijo. Pridite in ostanite z nami v tem zatočišču, ki vam bo pomagalo prestati življenjske nevihte. Če boste prišli, v srcu ne dvomim, da boste videli, boste pomagali in boste ostali.

Prerok Alma je sinu Helamanu pričeval naslednje: »Vem, da bo vsak, kdor bo zaupal v Boga, v svojih preizkušnjah in svojih težavah in svojih stiskah prejel podporo in bo poslednji dan povzdignjen.« (Alma 36:3)

Sam Odrešenik je rekel:

»Srce naj se vam torej potolaži /…/, kajti vse meso je v mojih rokah; mirujte in vedite, da sem Bog. /…/

Zatorej se ne bojte celo v smrt; kajti v tem svetu vaša radost ni polna, v meni pa je vaša radost polna.« (Nauk in zaveze 101:16, 36)

Hvalnica »Be Still, My Soul« (Duša miruj), ki se me je v srcu dotaknila ob veliko priložnostih, vsebuje sporočilo tolažbe za naše duše. Besedilo se glasi takole:

Če si bomo prizadevali po najboljših močeh in se zanašali na Jezusa Kristusa in njegovo odkupno daritev kot na zatočišče, vem, da bomo, ko se soočamo z življenjskimi nevihtami, blagoslovljeni s pomočjo, tolažbo, močjo, zmernostjo in mirom, ki jih iščemo, z gotovostjo v srcu, da bomo na koncu svojega časa tu na zemlji slišali besede Gospodarja: »Prav, dobri in zvesti služabnik! /…/ Vstopi v veselje svojega gospodarja!« (Matej 25:21) V imenu Jezusa Kristusa, amen.